Oda vsemu, kar vztraja v prebliskih spomina na ozadju pozabe.

Jakuta Alikavazovic v avtobiografskem romanu Veliki Nikoli več raziskuje izgubljenost, odtujenost in skrivnostnost izseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in s tem tudi svojih korenin. To je zgodba o mami, katere osebnosti in skrivnosti pripovedovalka nikoli ne more popolnoma ujeti, saj se mamina usoda izmika vsakemu poskusu poenostavitve. Je namreč pesnica, katere življenje je prežeto z osebnimi in kolektivnimi dramami, z odločnimi in drzno sprejetimi odločitvami; osebnost, ki je graciozna, navdihujoča in občudovanja vredna, čeprav je obenem tudi osebnost, ki v očeh hčere ostaja prepoznana po navidezni želji po opustitvi, po umiku, po vrhunski diskretnosti.

Kot v odsevu ogledala se pred bralcem razpira zgodba ženske, ki se spominja svojega upiranja in zavračanja maminih življenjskih odločitev, medtem ko postopoma priznava in znova odkriva brezmejnost dolga, ki ga nosi kot hči priseljenke. Ti njeni besedni odmevi kljub vsemu ostajajo nadaljevanje maminih sanj in hrepenenj …