Rachel je junakinja po meri novega, eksperimentalnega romana, vendar številne literarne konotacije izdajajo tudi njeno vez z literarno tradicijo.

Plovba na široko morje (1915), prvi objavljeni roman Virginie Woolf, je ženski bildungsroman z nekaj jasnimi cilji: predstaviti nepredstavljena življenja žensk, raziskati odnose med spoloma in vlogo ženske v družbi. Kaj mladi ženski preostane, če se noče ali ne more odločiti za zakon?

Rachel Vinrace na očetovi ladji prvič pluje v svet in vstopa v družbo predstavnikov svojega družbenega razreda, v katere je pogosto naperjena pisateljičina iskriva ironija. Junakinjina plovba čez ocean je moderna inačica mita, prehod v odraslost, vendar tudi odisejada brez poti nazaj. Rachel, vzgojena med štirimi stenami doma, v nevednosti o svetu, življenju in erotičnih odnosih, ni vešča besed, zato njene miselne procese spremljamo kot nedoločna občutenja in stanja podzavesti. More, ki jo preganjajo v sanjah, in odpor do moške telesne bližine namigujejo na globoko zakopano skrivnost, enako pa ostaja skrivnost tudi Rachel sama. Hkrati tudi njo muči nemožnost razumevanja, ki izvira iz ločenosti človeških bitij; hrepeni po prvinskem stanju povezanosti v eno, skupnosti po načelu podobnosti, in ne razlikovanja, pa najsi to celovitost uzira v pradavnini ali v skupnosti domorodcev v džungli. V Plovbi na široko morje smisel vznika tudi iz zamolčanega, zato ne preseneča, da je Rachelin zaročenec svoj še nenapisani roman naslovil Tišina. Rachel je junakinja po meri novega, eksperimentalnega romana, vendar številne literarne konotacije izdajajo tudi njeno vez z literarno tradicijo, predvsem z junakinjami Jane Austen.